Copy


 
Hestija
na police dostavimo nova imena

Smo založba, ki želi mladim avtorjem pomagati postati prepoznavni z objavo njihovih del in deljenjem teh.
Želimo jih podpreti in jim omogočiti nadaljnje ustvarjanje, jim dokazati, da se pisanje lahko obrestuje.
foto: Žan Žnidar

TEDENSKE ZGODBE so zgodbe mladih, neuveljavljenih avtorjev, ki jih je med vsemi prejetimi zgodbami žirija izbrala za najboljše.

Prijavite se!
Pišeš tudi sam? Svojo zgodbo nam pošlji prek elektronske pošte na zgodbe@hestija.si in morda se že naslednji teden znajde med zgodbami tedna.
 

Maja Papler: Miška

»Bil je božič in majhna miška, siva, a ne od starosti, saj je bila najmanjša in najmlajša od vseh bratov in sester, ki so na svet prišli pred njo na tisti sivi dan, je pogledovala proti leseni mizi. Tej mizi bi mi rekli mizica, a za malo sivo miško je bila hrastova miza velika, ker se je okrog nje zbralo kar šest odraslih miši. Edina velika stvar pa ni bila le miza, proti kateri je pogledovala, ampak tudi skrb, kaj bo rekel oče, ko bo z mize vzela telefon in mu povedala tisto žalostno novico. Pa je morala s tem čim prej opraviti. Pogledala je telefon na mizi, globoko vdihnila, kolikor globoko mala miška lahko, pograbila telefon in poklicala očeta. Mala miška je čakala, saj je bil oče že v mišjih letih in mu je kožuh krasila veliko bolj siva barva, kot pa je siva naša mala miška. Zato je rad pozabljal, kam odlaga stvari, telefoni pa so celo za miške majhni in se hitro radi skrijejo. In je mala miška tiho čakala na očetov glas, vmes pa ponavljala, kaj mu bo rekla. Kmalu je na drugi strani zaslišala znani hripavi glas, ki je skozi slušalko zvenel bolj bolehno kot ob njunem zadnjem pogovoru. V prsih jo je zaščemelo, srce ji je bilo hitreje, bum, bum, bum. Postala je vesela, a hkrati otožnejša. Mala siva miška in njen stari sivi oče sta si na hitro izmenjala pozdrave, hitreje povedala, kaj počneta, najhitreje pa je mala miška predala novico. Nekaj časa je bila med njima tišina. Tik, tak, tik, tak, se je slišala stenska ura. Potem sta se poslovila, oba s trdim glasom. Stari sivi oče je telefon počasi odložil na leseno mizo, ki bi ji mi prav tako rekli mizica, a je bila za male sive živali zares velika, saj se je okrog nje lahko posedlo kar dvanajst miši. Kljub temu pa so pogosto morali prinesti iz sosednjih sob dodatne stole, najmlajše miške pa so se veselo posedle na toplo krušno peč, v kateri je zakurila mama miš. Ker so se ob božiču zbrale ne le domače miši, ampak tudi sorodniki, je hiša pokala po šivih. Za razliko od tistega božiča v hiši, polni smeha in topline, je bil božič, ko je mala siva miška poklicala starega sivega očeta, tih in hladen. Ogenj v krušni peči pa je že ugasnil.« Mamica je pogledala otroka, ki sta bila povsem budna. S široko odprtimi očmi sta čakala, kaj sledi. 
»Mami,« je prvi vprašal Matevž, »kaj je bilo pa potem z malo sivo miško in njenim očetom?«
»Kakšen je konec zgodbe?« je takoj dodala Tia. »Saj se zgodba tako ne more končati.«
Mami se je presedla s stola na Matevževo posteljo in se nasmehnila otrokoma. »Res je, zgodba se tako ne more končati, vseeno pa kdaj se, vendar naj vaju to ne potre.« 
Tia je že hotela ugovarjati, ko je mami mirno nadaljevala: »Obratno, takšne zgodbe naj v vaju vnetijo plamen za dobra dela in nekoč bosta lahko svoj konec naredila drugačen.«
 
Deli na svojem Facebook profilu! Deli na svojem Facebook profilu!
Posreduj to zgodbo prijateljem! Posreduj to zgodbo prijateljem!
DROBTINICE ZA DUŠO

Ajda Eler: Pravljic ni več

Rekla mi je, da pravljic ni več,
ampak še vedno želi, da jo kličem princesa.
Sovražim se, ko uničujem otroške sanje,
še bolj pa, ko jih ustvarjam.
Praviš, da bo s tabo drugače,
vendar boš čez nekaj let postala natanko to,
kar ne želiš biti, to, kar preziraš.

Facebook
Instagram
Website
Copyright © 2019 Hestija, All rights reserved.


Want to change how you receive these emails?
You can update your preferences or unsubscribe from this list.

Email Marketing Powered by Mailchimp